Katero zdravje je prvo?

Zdrav duh v zdravem telesu

Odločila sem se, da bom rekla bobu bob.

Govorimo o koronavirusu, o (samo)izolaciji, karanteni, higieni, delu od doma, zaprtju šol in vrtcev, odpovedovanju prireditev, izogibanju starih staršev in starejših, koncu družabnega življenja in ostalih omejujočih ukrepih. Ne govorimo pa o posledicah takšne represije, ki ima na precejšen del prebivalstva velik psihološki vpliv.

Predstavljajmo si dedka, ki komaj čaka obisk svojega vnuka ali vnukinje ali pa starostnice v domu za ostarele, ki nestrpno pričakuje obisk svoje hčerke, pa niti enega niti drugega že več tednov ni na spregled. Ali pa srednješolca, ki mu v občutljivem obdobju odraščanja druženje z vrstniki pomeni vse na svetu. Kaj pa ljudje v karanteni in kronični bolniki na bolniških posteljah? Zagotovo tudi oni doživljajo trenutke tesnobe, osamljenosti in druge neprijetne občutke. In navsezadnje vsi, ki jim dnevno druženje na delovnem mestu, fitnesu ali na kosilu pomeni ogromno, pa bodo za ta del življenja morda kmalu prikrajšani.

Poglejmo širšo sliko in najdimo v sebi vsaj toliko empatije, da se potrudimo razumeti tudi ljudi, ki jim je kljub zavedanju, da so ukrepi nujni, težko. Take, ki zaradi tega trpijo. ''Kolateralna'' škoda bi jim lahko rekli. Morda jih res obranimo virusa, a jim sedaj preti druga, prav tako neprijetna bolezen - tokrat duševna.

Vse kar s tem zapisom želim narediti, je opozoriti na vse posledice omejevanja, ki bi jih morali reševati z roko v roki z ostalimi ukrepi. Vplivi na naš notranji svet so namreč nezanemarljivi. Pogovarjajmo se o tem in iščimo rešitve - morda vzpostavitev S.O.S linij, pogovori s psihologi, psihoterapevti in psihiatri na daljavo, organizacija aktivnosti, ki ne vključujejo množice ljudi (sprehodi v naravo), urejanje albumov, ki že leta stojijo v omari, družabne igre v krogu primarne družine, predvsem pa dnevno namenjanje pozornosti (preko telefona, če res drugače ni mogoče) našim starostnikom. Njim, ki se jim lahko zahvalimo za veliko od tega, kar trenutno imamo. Njim, ki nas trenutno najbolj potrebujejo. Poskrbimo za njihovo zdravje - fizično in psihično - in jim (četudi po telefonu) večkrat namenimo kakšno spodbudno besedo. Ne pustimo jih samih pred TV zasloni in med naslovnicami časopisov, ki sejejo paniko in strah. Pošljimo jim optimizem in prepričanje, da bo kmalu boljše in da bomo, tudi to težavo uspešno rešili.

Za zaključek pa: Omejitve so nujne in zdravje je vedno na prvem mestu. Ob tem pa ne pozabimo na tisti del vitalnosti, ki ga radi zanemarjamo - naše misli.